Zgodovina

Menina planina naj bi ime dobila po menihih v Gornjem Gradu, ki so bili tudi njeni zemljiški lastniki. Iz Menihove planine je baje nastala Menihna planina in nato Menina planina.

Za prebivalstvo ob njenem vznožju je bila že od nekdaj izrednega pomena. Sprva so jo obiskovali predvsem zaradi gospodarskih interesov. Za les in kurjavo so izkoriščali njene gozdove, na njej so pasli živino, nabirali gozdne sadeže in lovili divjad. Njeni gozdovi in številne jame pa so jim služile kot skrivališče pred vdori nepridipravov, o čemer pričajo tudi nedavne najdbe zanimivih predmetov v jamah. Menihi so hoditi na planino delat pokoro, saj so morali na določenem mestu krožiti okrog zabitega kola, od tega je nastalo ime Ringlšpil.

Že kmalu je postal Gornji Grad upravno središče z veliko uradniki. Ti pa so imeli več prostega časa zato so radi obiskovali in raziskovali okoliške planine. Ko pa je leta 1890 za nadučitelja v naš kraj prišel Fran Kocbek, je pričel med drugim vzpodbujati tudi hojo v hribe. Med uradniki in ostalim prebivalstvom si je pridobil veliko somišljenikov, s katerimi so hodili po hribih. Že takoj po ustanovitvi Savinjske podružnice Slovenskega planinskega društva leta 1893, so hoteli na Menini planini postaviti planinsko kočo. Takratni upravnik škofijskih posestev jim tega ni dovolil, zato so po Savinjskih Alpah prej zgradili številne druge koče. Šele s posredovanjem višjih instanc jim je končno le uspelo pridobiti dovoljenje za postavitev koče in 21. junija 1898 je bila uradna otvoritev Gornjegrajske koče. Koča ni imela oskrbnika, vendar je dobro služila svojemu namenu in nudila zavetje številnim planincem, že istega leta je bilo v vpisno knjigo vpisanih kar 207 obiskovalcev. Koča je bila v celoti lesena, njena velikost je bila 5 x 5 m, imela pa je 18 slamnatih ležišč in ves potreben inventar. Kljub temu, da je bila nekajkrat poškodovana in izropana, so jo Kocbek in ostali člani redno nadzirali in jo ponovno spravili v red. Oktobra leta 1920 pa so nepridipravi kočo zažgali. Kljub prizadevanjem pa v tistih časih nove koče ni bilo mogoče zgraditi.

S Kocbekovo smrtjo leta 1930 planinstvo na gornjegrajskem ni zamrlo, saj so planinski zanesenjaki že 3. julija 1932 na Grčki planini odprli skromno planinsko zavetišče. Zavetišče je dobro služilo svojemu namenu, žal pa je ob božiču leta 1937 zaradi nepazljivosti pogorelo.

Po drugi svetovni vojni so se leta 1948 gornjegrajski planinci organizirali kot gornjegrajska sekcija pri Planinskem društvu Domžale. 1. oktobra 1950 pa je bil v Gornjem Gradu ustanovni občni zbor Planinskega društva za Zgornjo Savinjsko dolino. Že ob ustanovitvi so se odločili, da na Menini zgradijo nov planinski dom.

Skupaj s Pašno zadrugo so zgradili planinsko zavetišče, katerega otvoritev je bila 9. avgusta 1953. Zgradba je nudila zavetje planincem, pastirjem in delavcem, ki so gradili nov dom, služila pa je tudi za skladišče cementa in ostalega materiala, potrebnega za gradnjo planinskega doma. Z deli za dom so pričeli že v juliju 1953. Na prostoru pred sedanjim domom so imeli žago za razrez lesa, kuhali so apno, žgali opeko, z žičnico pa so vozili material  pod Kurji vrh in ga nato nosili ter s konjsko vprego vozili do gradbišča. Leta 1955 je bil dom pod streho. Nato je začetna vnema malo popustila, zmanjkalo pa je tudi denarja. Z veliko truda in odrekanja, so dom deloma le dokončali. Otvoritev doma je bila 19. 7. 1959. Nedokončan dom je nekako služil svojemu namenu, bil je odprt in oskrbovan, v kar je društvo  vlagalo vso svojo energijo. Leta 1961 je bil v domu organiziran prvi smučarski tečaj na Menini. Zaradi premalo skrbi za podmladek in planinsko dejavnost, je društvo počasi zamiralo in bilo v nevarnosti, da propade. Najslabša leta so bila od 1970 do 1974, ko je z veliko požrtvovalnostjo Ferdinanda Riflja - Nandeka (1915-2013), k delu v društvu pristopilo kar nekaj mladih in zagnanih članov. Na Menini so se pričela obsežna obnovitvena dela, oživela pa je vsestranska društvena dejavnost. Leta 1978, je bila otvoritev delno obnovljenega doma in leto pozneje še otvoritev obnovljenega doma. Do danes je bilo teh otvoritev še več, dom pa je z vsako prenovo vedno bolje služil svojemu namenu. Leta 1980 se je v domu pričelo zimsko dežurstvo članov, s tem pa je delo v društvu dobilo nov zagon, ki z nekaj nihanja traja še danes.

Po letu 1974 se je na domu in pri domu izboljšalo marsikaj. Naj naštejemo le nekaj najpomembnejših stvari:   

- Zgradili ali obnovili smo šest rezervoarjev za vodo, kupili tri črpalke, štirikrat napeljali vodovod, trikrat kanalizacijo in naredili ter sanirali čistilno napravo. Zaradi inšpekcijskih zahtev pa je problem z vodo vedno aktualen in zahteva stalne nove posege in finančna sredstva.

- Na domu in zunanjem šanku smo dvakrat zamenjali kritino. Zgradili in enkrat prekrili Pristavo, hišico za agregat, zunanji WC s svinjakom in hišico nad rezervoarjem. Zgradili smo hišico za muzikante in več lesenih ter končno betonsko plesno ploščad.

- Po domu smo napeljali plinsko in električno inštalacijo, kupili pet agregatov in namestili dva fotovoltaična sistema. Z nakupom že petega električnega agregata, ki se avtomatsko vklopi ob pomanjkanju energije v akumulatorski postaji, pa upamo, da smo problem z elektriko rešili.

- V domu smo dvakrat zamenjali krušno peč, napeljali centralno napeljavo s talnim gretjem, dvakrat zamenjali vsa okna in notranje tlake, dvakrat prenovili sanitarije, zamenjali tri štedilnike in dve kuhinji, dvakrat zamenjali pohištvo v jedilnici in jo dvakrat prenovili, zamenjali vsa vrata, dvakrat prenovili spalnice in skupna ležišča ter dvakrat prenovili fasado s končno izolacijsko fasado, trikrat prenovili zunanje stopnišče, ga nadkrili in uredili teraso z dostopom za invalide.